Moji začetki

Po več kot 10 letih vegetarijanstva sem se odločila, da poskusim še s Paleo načinom prehranjevanja. Nič stročnic. Nobenih mlečnih izdelkov. Nič riža. Nič kvinoje. Nobenega alkohola (no, o tem se bomo še pogovarjali). Popolnoma brez žit. In – več kot očitno – nobenega mesa. Moji bližnji so se do sedaj že navadili na moje ekstremne podvige in nenehno spreminjanje prehranjevalnih navad. Vegetarijanski Paleo pa je bil izziv celo zame.

S Paleo prehrano sem se prvič srečala ob prebiranju knjige Paleorecept (avtor: Robb Wolf), ki mi jo je posodila kolegica. Avtor se v začetnih poglavjih dotakne prav vegetarijanstva in njegovega nesmisla. To je bil glavni razlog, zaradi katerega knjige nisem zaprla, ampak brala naprej. Namesto čokolade za zajtrk sem v roke prijela korenje in požirala poglavje za poglavjem. In korenje. Vse, kar sem prebrala, je bilo tako smiselno. Logično, povezano. Razen dejstva, da je meso glavna sestavina Paleo prehrane. Veliko mesa. Torej, kaj bomo jedli mi, “solatkarji”? Vse, razen mesa.

Moram priznati, da je bil začetek zelo težak, saj je nov način prehranjevanja s seznama črtal vse stročnice (zbogom, Falafel), riž (adijo, Roza slon), sojo (zbogom, Loving Hut), mlečne izdelke (adijo, Dobra Vila) in alkohol (adijo tudi petkovi večeri na Metelkovi). Ko sem se poslovila od vseh najljubših restavracij  v radiju 1 kilometra od stanovanja in najljubših obrokov, je bil čas za še večji izziv. Z jedilnika je bilo treba črtati tudi vse dodane sladkorje. To je pomenilo, da mi v trgovini pod stanovanjem ostane 10 izdelkov, ki jih lahko položim v svojo nakupovalno košarico.

Vedno so mi bili všeč izzivi, ki so skoraj nemogoči, saj je želja po uresničevanju le-teh toliko večja. In ta izziv se je kljub vsemu na koncu izkazal za mogočega.

Ista kolegica, ki me je okužila z Robbom, mi je namreč podarila še eno knjigo. The Paleo Vegetarian Diet (avtorica: Dena Harris). Živjo Dena in hvala za vse. Na tem mestu bi rada poudarila, da na spletni strani zelo veliko strokovnih razlag izhaja prav iz te knjige. Moj namen namreč ni odkrivanje tople vode. Vedno, ko se srečam s kakšno novo stvarjo v življenju, jo hočem preizkusiti. In preden jo, je seveda na vrsti raziskovanje, branje knjig, forumov in vsega ostalega, povezanega s tem. In ta spletna stran je orodje. Zame in za vse, ki imate radi stvari na enem mestu. Za tiste, ki se vam ne da prevajati knjig, za tiste, ki s stricem Googlom niste na “ti”, in tiste, ki niste ravno odlični kuharji.

Bodite pozorni na to, kaj jeste, kako se počutite in zelo hitro boste ugotovili, katere stvari vam ustrezajo in katere ne. Ko se enkrat naučite osnov, jih lahko prilagajate. Mogoče vam bo ustrezalo, da vsake toliko pojeste skodelico riža ali fižola. Tisti pravi Paleo guruji se s tem ne bodo strinjali, ampak vaše telo je samo vaše, in nihče vam ne more pametovati, kaj je zanj najboljše. Nikoli ne moremo biti 100-odstotni, še najmanj pri dietah. In to je pomembno dejstvo, ki ga je treba sprejeti.

Več kot 15 let vsemogočih diet in prekomerne teže je bilo potrebno, da sem končno začela o hrani razmišljati kot o prijatelju in ne sovražniku, s katerim se nenehno prerekam. Premiki so potrebni v glavi, ne samo na krožniku. Upam, da bo ta blog premaknil tudi vas. Če ne drugam, vsaj do kuhinje.